Zanimivosti

Zgodovina čaja

Legenda pravi, da je čaj povsem po naključju izumil kitajski cesar Cheng-nung. Ko se je vročega poletnega dne leta 2374 pr. n. št. želel v senci osvežiti, je poletna sapica v zavrelo vodo zanesla nekaj listov bližnjega grma.Cesar je to opazil šele, ko ga je ob dvigu čaše k ustom dosegel zapeljivi vonj čarobnega zvarka in rodila se je nova pijača, ki od tedaj poživlja in zdravi staro in mlado, bogate in revne, marsikje pa je tudi pošteno krojila politične in kulturne dogodke. Medtem ko so se v Turčiji in Evropi nove ideje kresale v kavarnah, se je Kitajska revolucija leta 1911 skovala v sobi Šanghajske čajne hiše.

Lao Tze, utemeljitelj Taoizma, je v kitajskih spisih iz prvega stoletja pr. n. št. čaj opisal kot eliksir nesmrtnosti, v času velike dinastije Ming pa se je pitje čaja razvilo v pravi ritual, ki je simboliziral tako poezijo in lepoto, kot tudi moč in odločnost; skodelica čaja je postala ogledalo duše. V začetku 9. stol. se je ta navada razširila na Japonsko, kjer so s strogo predpisanim obredom uživanje pijače nesmrtnosti dvignili na poetične višine in ga razvili v izražanje umetnosti življenja samega.

Na Kitajskem naj bi med vladavino cesarjev čaj nabirale mlade device, vsak dan sveže oblečene, nadišavljene in orokavičene, v popolni tišini.

V arabskem svetu je ponujena skodelica čaja še danes nevsiljiv izraz gostoljubnosti za obiskovalca tako v najrevnejših šotorih kot v marmornih palačah. Pije se vroč, sedeč na tleh s prekrižanimi nogami, v spoštljivi tišini. V Maroku zelo sladek čaj, ki se tradicionalno pije po vsaki jedi, vedno pripravlja gospodar ali njegov sin, nikoli služabnik, ali celo ženske. Zelo vroč čaj nalivajo z velike višine in kristalni zvoki pretakanja aromatične tekočine v kozarce naj bi odzvanjali v Alahovih ušesih kot zahvala za dar hrane.

Zahodna civilizacija se s čajem ni srečala vse do 17. stoletja, ko je iz Makaa v Evropo priplula prva ladja s tovorom dišečih čajnih listov. V Franciji je čaj veljal predvsem kot pijača tistih, ki niso fizično delali – intelektualcev, bogatašev in predvsem dam, ki so v obred pitja čaja vtkale srebrnino, čipkaste prte, elegantne koščke peciva in pomembno ukrivljanje mezinca ob nagibu porcelanaste skodelice. Seveda pa daleč največjo strast pri pitju čaja v Evropi pripisujemo Angležem, kjer poleg jutranjega in obveznega popoldanskega obreda s kolači in sendviči skoraj vsaka bodisi radostna bodisi žalostna družabna priložnost kliče po “prijetni skodelici čaja”. Po tradicionalnih angleških pravilih v skodelico najprej sodi mleko (ali zelo redko limona), sledi čaj in nato sladkor; tako pripravljene mešanice pa potem ne pijejo v velikih požirkih, temveč jo le delikatno srkajo.

V Sloveniji je pitje čaja povezano predvsem z ljudskim zdravilstvom, ki ima v naših krajih bogato tradicijo. Slovensko ljudsko zdravilstvo uporablja okoli 500 zdravilnih rastlin in kljub prodoru znanstvene medicine z uporabo sintetičnih zdravil vsakdo brez posebnega učenja ve, za kaj koristijo kamilice, žajbelj in glog; čaj z medom in limono pa je klasična pomoč pri vseh vrstah prehladov in kašlja.

Danes na svetu vsako sekundo popijemo neverjetnih 14 tisoč skodelic čaja. Čeprav je pitje čaja zagotovo neizbrisno vtkano v tradicijo in družabne obrede številnih narodov, pa zelo odmevajo tudi poročila znanstvenikov, ki ponovno “odkrivajo” zdravilne učinke nekaterih rastlin.

Nazaj